Vzamem ...

Ko matičar vpraša: Ali vi, ta pa ta, vzamete to pa to/tega pa tega ... v dobrem in slabem (in še kar nekaj stvari našteje v primer, opozorilo, ponazorilo(?)), sploh kdo misli resno? Ali če vprašam drugače - je sploh mogoče vzeti vse neznano, kar še prihaja v paketu življenja v dvoje (troje?), ko pa velikokrat še tistega, kar poznamo, ne sprejemamo?
Oh, ja, resno sem poslušala matičarja in nekoliko vzneseno! In v najboljšem primeru sem mislila - resno, ko sem rekla Da. Vzamem. Toda - če bi res vzeli vse, kje bi bil prostor za  nesoglasja, prepire, zamere, ljubosumje, nezadovoljstvo, strah, žalost ...?
Torej, raje recimo: Da, vzamem po najboljših močeh. In to v najboljšem primeru tudi naredimo.